V nogometnem klubu v naši vasi v Prekmurju sem prostovoljka že deset let. Sprva sem skrbela le za pranje dresov, nato pa sem prevzela tudi skrb za igrišče. Lani je bila trava v zelo slabem stanju, polna golih lis pred golom. Trener je vztrajal, da potrebujemo močno gnojilo za travo, a jaz sem želela poiskati rešitev, ki ne bi škodila okolici.
Igrišče leži tik ob potoku, kjer se otroci poleti igrajo. Bala sem se, da bi se kemična gnojila spirala v vodo. Agronomka s kmetijske zbornice v Murski Soboti mi je razložila, da obstaja organsko gnojilo za travo iz peletiranega hlevskega gnoja in mikroorganizmov, ki se sprošča počasi in ne obremenjuje vode.
Tako gnojilo za travo je bilo dražje. Za igrišče, veliko 6 000 kvadratnih metrov, smo potrebovali dvajset vreč, skupaj za 780 Eur. Klub tega denarja ni imel, zato sem organizirala srečelov na vaški veselici. Ljudje so bili radodarni in v enem večeru smo zbrali celoten znesek.
Prvo gnojenje smo opravili marca, z izposojenim trosilnikom od lokalnega kmeta. Agronomka je svetovala, naj gnojilo za travo uporabimo tik pred napovedanim dežjem, da ga voda odnese do korenin.
Po mesecu dni je bilo jasno, da je gnojilo za travo naredilo razliko. Trava je bila gostejša, gole lise pred golom so se počasi zarasle. Trener, ki je bil najprej skeptičen, je priznal, da je igrišče v najboljšem stanju v zadnjih letih. Pohvalil je predvsem, da trava zdrži več tekem zapored.
Poleti smo opazili še nekaj. Na igrišču se je pojavilo več deževnikov, ki prezračujejo zemljo, ob potoku pa ni bilo več zelene pene, kot prejšnja leta. Ugotovila sem, da ekološko gnojilo za travo ne pomaga samo nogometu, temveč celotni okolici.
Ob koncu sezone so me v klubu nagradili s častnim dresom s številko ena. Nikoli nisem igrala nogometa, a nosila sem ga ponosno na zaključni zabavi. Takrat sem pomislila, da tudi tisti, ki skrbimo za travo, kdaj zabijemo gol, le da je naše orožje dobro izbrano gnojilo za travo in ne žoga.